Vice v lisice
Osrednja razstava 33. grafičnega bienala
7. 6.–29. 9. 2019 · Več prizorišč
Kuratorji: Slavs and Tatars
Komedija, ironija, kritika, protest – satira je v zgodovini prevzemala različne vloge, od oblike popularne filozofije do pikre kritike, od sproščujoče zabave do udarnega aktivizma. Danes, ko je v zahodni družbi na pohodu totalitaristična miselnost, smo znova priča razcvetu različnih oblik komedije. Razstava Vice v lisice je zato glede na pretekle funkcije satire sprožala razmislek o pojavnih oblikah tega žanra v sodobnem času. Je res, kot je trdil George Orwell, vsaka šala že majhna revolucija? Ali je nasprotno smeh zgolj ventil za sproščanje pritiskov in napetosti, ki bi sicer vodili v politični prevrat?
Kuratorji, umetniški kolektiv Slavs and Tatars, so o satiri razmišljali iz specifičnega zornega kota. Zanimalo jih je namreč presečišče med satiro in grafiko, ki se ju je v zgodovini povezovalo s prepričanjem, da sta orodje demokratičnosti, da sta žanr oziroma medij, prek katerega v družbo pronica glas ljudstva. Bienale je tako poskušal osvetliti, kako grafični jezik razumeti kot orodje prenašanja satirične vsebine oziroma kako grafika z uporabo ironije in smešenja spodbuja vznik te izrazito trdožive in aktualne oblike kritike. Če je dostopnost tiska na začetku 20. stoletja privedla do neslutenega razmaha satiričnega časopisja, pa so iz vizualne zasičenosti našega časa vzniknili novi estetski jeziki. Plodnost grafičnega se v digitalni dobi, ko množična komunikacija poteka predvsem prek družbenih medijev, kaže v obliki mema, protestnega plakata in podobnih virtualnih izrazov. Ta produkcija je pogosto označena za neokusno in slabo, vendar se njenemu upoštevanju ne moremo izogniti.
33. grafični bienale Ljubljana je v skladu s svojo globalno usmeritvijo predstavil izbor umetnikov iz regije (Slovenija, Poljska, Ukrajina, Gruzija in Bolgarija) in tudi širše (Kitajska, Iran, Velika Britanija in ZDA), ki v sklopu svojih raznoterih praks uporabljajo samosvoje grafične jezike. Poleg zgodovinskega dela je razstava predstavila tudi dela sodobnih umetnikov, založnikov, teoretikov, aktivistov, novomedijskih polemikov, stand up komikov in drugih.
»V nestabilnem času, ko vse podrobneje spremljamo pojave avtoritarnega nacionalizma, hujskaštva in ponovnega zapiranja fizičnih in mentalnih meja, Slavs and Tatars s skrbno izbranimi in številnimi novonastalimi deli izzivajo ustaljene kanone okusa, morale, družbenih norm in umetnosti.«
(Nevenka Šivavec, direktorica MGLC)
»Bodice, žela in trni imajo pomembno vlogo pri (nekdanjem) govorjenju o satiri. Ena od slovenskih besed za šalo, če je ta proti komu uperjena, je zbadljivka. Izhaja iz glagola zbosti. Zasledite jo lahko v križanki ali na nacionalnem radiu, na ulici pa tako staromodne besede ne boste več slišali. Med satiričnimi slovenskimi časopisi zgodnjega 20. stoletja so Osa, Bodeča neža, Jež, Rogač in Kača. Še en, Kurent, nosi ime po ljudskem junaku, ki ima v roki ježevko, leseno palico, na vrhu ovito z ježevo kožo. Medtem ko je Pavliha, največji med njimi, dobil ime po še enem ljudskem junaku, se preostali imenujejo po živalih ali rastlinah, ki zbadajo, pikajo ali grizejo.«
(Slavs and Tatars)
Umetniki:
Hamja Ahsan, Združeno kraljestvo
Pablo Bronstein, Združeno kraljestvo
Dragoș Cristian, Nemčija
Cevdet Erek, Turčija
Arthur Fournier in Raphael Koenig, ZDA
Boštjan Gorenc – Pižama, Slovenija
Martine Gutierrez, ZDA
Flaka Haliti, Nemčija
Lawrence Abu Hamdan, Libanon
Stane Jagodič, Slovenija
Zhanna Kadyrova, Ukrajina
Dozie Kanu, Portugalska
Sachiko Kazama, Japonska
KRIWET (Ferdinand Kriwet), Nemčija
Ella Kruglyanskaya, ZDA
Tala Madani, ZDA
Augustin Maurs, Francija
Metahaven (Vinca Kruk in Daniel van der Velden), Nizozemska
Marlie Mul, Nemčija
Marina Orsag, Hrvaška
Woody De Othello, ZDA
Alenka Pirman in KULA, Slovenija
Amanda Ross-Ho, ZDA
Lin May Saeed, Nemčija
Mohammad Salemy, Kanada, Nemčija
Hinko Smrekar, Slovenija
Top lista nadrealista, Bosna in Hercegovina
Endre Tot, Nemčija
Anna Uddenberg, Nemčija
Martina Vacheva, Bolgarija, Francija
Pavlo Voytovich, Ukrajina
Nicole Wermers, Združeno kraljestvo
Anja Wutej, Slovenija, Nemčija
Giorgi Xaniashvili, Gruzija
XIYADIE, Kitajska
Honza Zamojski, Poljska
Prizorišča:
MGLC – Mednarodni grafični likovni center
MGLC – Švicarija
Narodna galerija
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK)
Galerija Equrna
Galerija ZVKDS
Galerija ISIS
Projektni prostor DUM
DobraVaga
Razstavo bomo pospremili z zbornikom Crack Up – Crack Down (založba Mousse in MGLC), ki bo poleg predstavitve satiričnih in grafičnih praks vključeval tudi prispevke uveljavljenih strokovnjakov ter akademikov in tako bralca vpeljal in vodil skozi obravnavano tematiko.
Hamja Ahsan, dobitnik velike nagrade na 33. grafičnem bienalu Ljubljana
Veliko nagrado izbranemu umetniku podeli žirija bienala, ki so jo letos sestavljali Emily Apter, Jaroslaw Lubiak, Ištvan Išt Huzjan in Pablo Larios. Prejemnik je razglašen na odprtju in se tradicionalno predstavi na naslednjem Grafičnem bienalu Ljubljana s samostojno razstavo.
Hamja Ahsan (1981) je umetnik, aktivist in kurator, ki živi in dela v Londonu. Je avtor knjige Shy Radicals: Antisystemic Politics of the Militant Introvert. Leta 2013 je ustanovil festival ustvarjalnega aktivizma, fanzinov in neodvisnega založništva DIY Cultures in je od takrat tudi njegov sokurator. Njegova nedavna besedila so bila vključena v antologijo No Colour Bar: Black British Art in Action 1960–1990. Prišel je v ožji izbor kandidatov za nagrado za človekove pravice liberty, in sicer za kampanjo Izpustite Talho Ahsana, ki obravnava izročitev ZDA, zapor in vojno proti terorju. Trenutno se ukvarja s projektom o vlogi fanzinov v kampanji za pravico v primeru katastrofe v Hillsboroughu, kjer se je zgodilo največje policijsko prikritje v Veliki Britaniji. Bil je gostujoči predavatelj na univerzah po vsem Združenem kraljestvu in ZDA.
Referendum o odcepitvi je na prizoriščih ljubljanskega bienala pozival obiskovalce, naj glasujejo, da se ta območja priključijo odcepljeni Aspergistanski federaciji: nacionalni domovini sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudstev, kot je predstavljena v knjigi Shy Radicals. Aspergistanski referendum, od glasovalnih skrinjic do himne in ključnikov družbenih omrežij, nadaljuje Ahsanovo zanimanje za to, kar sam imenuje »globalna introfada proti nadvladi ekstrovertirancev«.
Foto: Urška Boljkovac. Arhiv: MGLC.
Vodič po bienalu Vice v lisice
Vodič
Na tej povezavi (.pdf, 6MB) si lahko ogledate Vodič po razstavah in dogodkih 33. grafičnega bienala Ljubljana.
Bienalnik
Na tej povezavi (.pdf, 3,6MB) lahko prelistate posebno izdajo revije Outsider: Bienalnik, junij 2019.
Izobraževalno gradivo
Na tej povezavi (.pdf, 664 KB) lahko preberete Gradivo za strokovne delavce s področja izobraževanja.
Bienale za otroke in družine
Na tej povezavi (.pdf, 6 MB) si lahko ogledate Bienalski zemljevid za otroke in družine z ilustracijami Davida Krančana.
Grafična mapa
Grafična mapa umetnikov 33. grafičnega bienala Ljubljana
Kuratorji: Slavs and Tatars
Čeprav za pomembne bienalne razstave na splošno velja, da razstavljajočim umetnikom podelijo predvsem intelektualno in kritiško legitimnost, so mnogi zelo ugledni bienali obenem izvajali tudi manj vidno komercialno dejavnost (v Benetkah, na primer, je lahko javnost vse do leta 1968 kupovala razstavljena umetniška dela). Grafična mapa je tako del dediščine ljubljanskega bienala, ki ni le prizorišče razstavljanja, temveč tudi umetniške produkcije. Da bi se vsaj nekoliko umaknili pred razpetostjo med številne angažmaje, ki zapolnjujejo naporne urnike umetnikov, smo šest osrednjih razstavljavcev povabili na rezidenco v Ljubljano. V Mednarodnem grafičnem likovnem centru so imeli na razpolago ateljeje, tehnično opremo in material in strokovno pomoč tiskarskega mojstra. Vsak umetnik je za grafično mapo prispeval en grafični list.
Umetniki: Giorgi Xaniashvili, Martina Vacheva, Marlie Mul, Nicole Wermers, Endre Tot, Cevdet Erek
***
Marlie Mul, Udobno?, 2019; sitotisk, 88×63 cm.
Alejandro Paz, Epikurjev vrt
Razstava nagrajenca 32. grafičnega bienala Ljubljana
7. 6.–29. 9. 2019 · Plečnikova hiša
Foto: Urška Boljkovac. Arhiv: MGLC.
Na razstavi nagrajenca se je letos predstavil Alejandro Paz, dobitnik velike nagrade na 32. grafičnem bienalu Ljubljana. Gvatemalski umetnik in arhitekt je tokrat stopil v dialog z Epikurjevo filozofijo in Plečnikovim zasebnim vrtom, kjer je oživela njegova performativna intervencija Epikurjev vrt. Epikur je leta 306 pr. n. št. v Atenah osnoval šolo z imenom Vrt, saj je bila na enem od mestnih vrtov. Na vhodnih vratih je bilo po pričevanju med drugim zapisano, da je tu največje dobro užitek. Epikur je namreč učil, da mora srečno življenje temeljiti na doseganju užitka, tako čutnega kot intelektualnega, kar lahko dosežemo z ravnotežjem in zmernostjo. Menil je, da so duhovni užitki pomembnejši od telesnih, vendar ni sprejemal dvojnosti kot nasprotja obeh dinamik, ampak ju je presojal ob igri ravnovesja, v katerem druga drugo dopolnjujeta. Epikurjev vrt učenosti je bil v nasprotju s tradicionalno grško moralo odprt za vsakogar (tudi za ženske in sužnje) in je odseval pomen skupnosti in prijateljstva. Tudi Plečnikov vrt je bil prostor sožitja in iskanja užitka različnih ljudi, ki so verjeli, da je vrt prizorišče, kjer narava ustvarja spontano ravnovesje med fizičnim in etičnim.
Alejandro Paz je za izvedbo projekta izbral Plečnikovo hišo in vrt, da bi izrazil občudovanje njegove arhitekturne dediščine in poudaril pomen, ki ga v svojem delu tudi sam pripisuje naravi. Po njegovih besedah Plečnik v tem projektu postane tihi protagonist, ki s pomočjo svoje hiše, ateljeja in vrta ustvari idealno prizorišče začasnega sožitja. Paz je v procesu razmišljanja o svojem posegu v Plečnikovo domovanje opustil idejo o arhitekturni intervenciji in se odločil za performativni poseg, v katerem je nastopal orkester, ki je igral brez dirigenta, glasbeniki pa so bili razpršeni po celotnem vrtu in hiši.
S Pazovim preteklim umetniškim ustvarjanjem se je lahko obiskovalec seznanil v izboru njegovih videodel, v katerih je umetnik resignirani komentator usode gvatemalskih posameznikov v primežu korupcije, kriminala, izčrpanosti in brezizhodnosti.
Glasbeniki:
Maruša Alegro, Annemarie Glavič, Tobija Hrastnik, Aljaž Jazbinšek, Peter Kaizer, Žan Kopše, Kim Kozlevčar, Katarina Kralj, Gašper Livk, Ana Mezgec, Lucija Mikuž, Ana Mir, Martin Pinter, Anuša Plesničar, Ana Sešek, Kaja Sešek, Mirjam Šolar, Stefanija Udicui, Jerneja Vidmar, Kristjan Zupan, Neža Zupanc.
Projekti
Metabolični muzej-univerza
26. 7.–2. 8. 2019 · Več prizorišč
Jezik za izmenjave in dialog, oko za vizualno mišljenje, uho za zvok in tišino, koža za čutenje in temperaturo, nos za vonj in okus (ali odsotnost tega), pljuča in prepona za upočasnitev in ritem, okostje in mišice za podporo in iztezanje, želodec, črevesje, jetra, ledvice in vranica za refleksivno sintezo, ščitnica, žolčnik in trebušna slinavka za predelavo in izločanje, genitalije za trenje, stimulacijo in reprodukcijo, kri, vene in arterije za neverbalno prenašanje, živčni sistem za ergonomski refleks, možgani za sposobnost vnovičnega učenja ter vedoželjnost in srce kot kompleksno torišče, ki ga skupaj tvorijo umetniška dela.
Metabolični muzej-univerza (MM-U), ki ga je v sodelovanju s snovalko koncepta Clémentine Deliss razvila skupina študentov Univerze za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju, je predstavil začasno eksperimentalno infrastrukturo, ki je v času 33. grafičnega bienala Ljubljana kot neke vrste benigni tumor zavzela različna prizorišča v Ljubljani. MM-U je s preoblikovanjem ergonomskih okvirov recepcije in s premeščanjem pričakovanj, ki je izhajalo iz preprostih gest, ki dajejo prednost spokojnosti in refleksiji, spodbujal dialog med posameznimi umetniškimi deli. Mobilna oprema, ki jo je ekipa MM-U oblikovala po estetiki mobilnih hišic, je obiskovalcem ponujala prostor, kjer so lahko sedli, brali, poslušali predavanja, izmenjali poglede ali sodelovali v kateri od vaj. Na zložljivih stolih so bili nameščeni jezična mizica, mrežnična lučka in mini projektor, s katerimi so lahko obiskovalci v prazen prostor med razstavljenimi predmeti projicirali podobe in informacije, kar jim je omogočilo, da so instalacijo zasipali z lastnimi vsebinami in tako ustvarili sebi prilagojen atlas podob.
Metabolični muzej-univerza je vsak dan potekal na drugem bienalskem prizorišču. Namesto oddelkov univerze smo imeli tukaj organe, namesto programa dogodkov so člani gostujoče fakultete predlagali niz dražljajev, s katerimi so naslovili in na igriv način razčlenili dosedanje razstave kolektiva Slavs and Tatars. Vsak dan smo reflektirali drug organ. Organi v tednu so zajemali Dan pljuč (performans), Dan jezika (govor in prevajanje), Dan oči (vizualno mišljenje), Dan možganov (humor in satira), Dan kože (čustva), Dan jeter (razstrupljanje) in Dan srca (zaupanje in zavezništvo). MM-U si je v sodelovanju z lokalnimi in mednarodnimi umetniki, znanstveniki, zgodovinarji, neodvisnimi misleci in študenti različnih disciplin z različnimi ozadji prizadeval za krepitev demokratičnega etosa, saj je z dovajanjem kisika v tkivo muzeja sprožil emancipatorni proces, s tem pa ga je iz kraja nadzorovane potrošnje preoblikoval v prostor sodelovanja in raziskovanja.
MM-U je bil odprt za vsakogar, vsak obiskovalec je bil morebitni študent. Vaje, s katerimi je MM-U kot free-style izobraževalna infrastruktura obravnaval problematiko bližine vizualnega, so bile pomemben prispevek k iskanju novih metafor, okolij in podob, ki lahko povečajo vidnost pomembnih vprašanj, ki vplivajo na naša življenja in skupnost.
Metabolični muzej-univerza je nastal v produkciji Oddelka za oblikovanje razstav in scenografijo Univerze za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju v sodelovanju s 33. grafičnim bienalom Ljubljana z naslovom Vice v lisice in Mednarodnim grafičnim likovnim centrom. Projekt je bil skupno delo naslednjih avtorjev: Francesca Romana Audretsch, Janina Capelle, Lizzy Ellbrück, Teresa Häußler, Diane Hillebrand, Cécile Kobel, Christina Scheib pod vodstvom prof. dr. Clémentine Deliss in v sodelovanju s prof. Andreasom Müllerjem in prof. dr. Matthiasom Bruhnom. Za dodatne informacije pišite na mm-u@hfg-karlsruhe.de.
